Ali je sproženi porod lahko “naraven”?

Photo by Luma Pimentel

 

“Otrok je premajhen, pretoki so premajhni, ne dobiva več dovolj hrane neverno je. Sprožiti moramo porod,” so ji rekli. Prestrašena me je poklicala in se zjokala v telefon. Strah jo je bilo za njeno malo pikico.

 

In obenem si poroda ni predstavljala tako. Pripravljala se je na naravni porod. In čeprav smo se v času nosečnosti pripravljali na različne možnosti, si sprožanja poroda zares ni želela. Ni še bila pripravljena na porod, še nekaj tednov jo je ločilo od predvidenega datuma poroda.

 

“Tudi moja izkušnja je bila podobna, premajhen otrok, sprožen porod. Pa je bilo vse v redu. S pikcem bo vse v redu,” jo pomirim. “Ampak res sem si želela doživeti izkušnjo naravnega poroda. Strah me je, kaj pa če ne bo šlo? Kaj pa, če ne bom mogla roditi? Kaj pa če bo potreben carski rez?” so vprašanja kar deževala iz nje. Preplavili so jo strahovi. Težko se je pripraviti ne neznano, na nepričakovano. Težko je sprejeti spremembe.

 

Skupaj njenim možem nama jo počasi uspe umiriti. In začnemo razmišljati o novem, drugačnem poteku poroda. “Še vedno lahko doživiš svoj porod, s svojimi hormoni. Le začetek bo drugačen.” Narediva nekaj vaj Sanjsko rojstvo in njeno zaupanje se povrne.

 

Dobila je trakec s hormoni, ki naj bi sprožili porod. Povedala sem ji, da včasih čakanje traja dolgo časa, lahko traja tudi 2 dni. Razumela je, a po nekaj urah je postajala nemirna. Pogovor. Naredili sva še nekaj vaj, ki so jo umirile, povezale z otrokom. In ponovno se ji je vrnilo zaupanje, da bo zmogla, da bo steklo. Zaželela sem ji lahko in mirno noč. “Jaz pa upam, da te kmalu zbudim,” mi je zaželela ona, preden sva se poslovili.

 

A naslednje jutro me je objokana poklicala, da je bila noč povsem mirna. “Zelo dobro sem spala in povsem spočita sem,” mi je žalostno pripovedovala. “Ampak nič se ne dogaja. Skrbi me.”

Ponovno sva se pogovarjali, povezali z otročkom, zaupanje se je povrnilo. Dan je minil mirno. A kmalu po tem, ko so ji dali naslednji trakec, mi je mož navdušeno sporočil, da so se začeli prvi krči. Njeno telo je začelo reagirati na sprožanje.

 

Začelo se je počasi, nežno, v miru sta pojedla večerjo. A ko se je stemnilo, sta me poklicala, da postaja vse bolj naporno. Porod je stekel.

 

Noč je bila naporna. K njima sem prišla malo pred polnočjo. Držala se je dobro, na trenutke je navdušenje, da so se začeli njeni valovi kar puhtelo iz nje. A v naslednjem hipu jo je oblil val in jo odnesel v porodni trans.

 

Valovanje je bilo vse bolj pogosto, valovi vse močnejši. Tuširanje, porodna žoga, porodna pručka so bili nepogrešljivi pripomočki. In njegove roke. Dajal ji je neskončno moč. Niti za hip ga ni želela izpustiti.

 

Vsega je bilo preveč in se je zjokala. A nato je ponovno našla svojo moč in našla nov ritem, zaupanje vase, v malega pikca. Babica ga je ves čas hvalila, kako dobro se počuti, naj jo ne skrbi zanj, naj se le prepusti procesu znotraj nje. Pritisk na križ je postal nujen.

 

Ko sva ji z babico predlagali, da se za nekaj valov postavi v res neudoben položaj, ki bi malemu pikcu omogočil, da najde pot ven, naju je sprva nezaupljivo pogledala, povedala, da ne bo zmogla, a je vseeno poskusila.

 

In nato je začutila, da se začenja iztis. Kmalu je mož zagledal glavico. Pobožala jo je in dobila nov zagon. Nato je šlo neverjetno hitro.

In mali pikec je prišel. Res je bil majhen. A zdrav.

 

<3 In mama je imela čudovito izkušnjo poroda, skoraj takšnega kot si ga je želela. <3

 

<3 Občudujem to neverjetno žensko moč <3

Share this :
Blog

Related Articles

Et non est nisl mi vitae faucibus ut nulla amet malesuada bibendum massa vivamus tempor imperdiet posuere fusce adipiscing
Comment

Post a Comment

Et non est nisl mi vitae faucibus ut nulla amet malesuada bibendum massa vivamus tempor imperdiet posuere fusce adipiscing

Leave a Reply