Bil je dan kot vsak drugi. Lebdel sem v vodi v čudovito temnem in toplem prostoru. Okoli mene je bila moja mamica. Poslušal sem njeno dihanje, njen srčni utrip, ter njeno kri, ki se je pretakala po njenih žilah vse okoli mene. Skozi čaroben disk, na katerega sem bil priklopljen s svojo popkovino, je k meni ves čas pritekala hrana in kisik, ter vse ostale snovi, ki sem ji potreboval za svojo rast in razvoj. Vsak dan sem postajal večji in večji. Kar čutil sem, kako sem se debelil, opazoval sem svoje prstke, ki so postajali vse daljši, vse bolj spretni. Neverjetno je bilo, kako sem se lahko igral z njimi, naučil sem se jih sesati, z njimi prijemati stvari.

Postajal sem vse večji in v mamici je postajalo nekoliko tesno. Najhuje je bilo ponoči, ko je mamica spala. Včasih je mehur vode nad mojo glavo postal prav neznosno velik in moral sem jo malo potrepljati po njem, da je odšla na stranišče. Takrat je bilo res dobro, saj sem imel kar naenkrat res veliko prostora. Včasih sem se začel igrati, in začutil sem, da se je ob tem mamica razveselila. Vesel sem bil, ko je bila vesela, saj so po popkovini takrat do mene prišle res zanimive stvari in počutil sem se zelo prijetno, sproščeno.  

Manj prijetno je bilo, ko je bila mamica žalostna, tudi mene je prelila prav neverjetna žalost. Skušal sem se zaigrati. Brcnil sem jo – in včasih jo je to razveselilo in oba sva se sprostila. Najbolj neprijetno pa je bilo, ko je bila mamica pod stresom. Saj niti ne vem kaj pomeni ta beseda, ampak pogosto jo je ponavljala ravno takrat, ko so se vse mišice v mojem telesu povsem zakrčile in sem se komajda premikal. Še dobro, da je mamica takrat pogosto poslušala glasbo, ki jo je pomirila in kmalu so se začele sproščati tudi moje mišice. Takrat sva pogosto odšla tudi na sprehod. Prijetno je bilo. Tako lepo me je zibala, da sem pogosto kar zaspal.

Nato pa se je nekega dne svet okoli mene začel krčiti. Stiskalo me je. Bilo je zanimivo, saj so iz mamice vame pritekale enake snovi kot takrat, ko sva bila zelo vesela. Ampak vseeno mi je na trenutke postajalo neprijetno, saj je me je res neprijetno pritiskalo in stiskalo pri glavi.  

Nato pa je nekaj počilo in moj svet se je zmanjšal. Voda je mimo moje glavice odtekala nekam ven. Nisem razumel kaj se dogaja. Nekajkrat sem pobrcal, nato pa sem se prestrašen umiril. In nato sem zaslišal mamico, kako me je klicala: »Pridi, čas je da se spoznava, pridi ven.«

Nisem razumel, saj jo poznam. Ampak doslej se nisem imel razloga, da ji nebi zaupal. Res je prijetna, ko me tako objema. In sem se prepustil. Počasi me je stiskalo, pritisk okli glavice je bil neprijeten, nogice mi je pritisnilo navzdol, k glavi in ko sem se odrinil, sem se znašel v nekakšnem neudobnem kanalu. Ampak res kmalu me je še enkrat stisnilo in prišel sem iz kanala.

Nenavadno hladno je bilo. Svetlo. Ampak na glavi sem začutil mamino roko. Pobožala me je in mi rekla: »O kako sem vesela, ne morem verjeti, da si prišel. Še malo, pa te bom vzela v naročje.«

Še malo sem  moral počakati, tako hecno me je stiskalo okoli prsnega koša. Ampak potem mi je spet stisnilo noge in ritko in kar naenkrat sem bil zunaj. Mamica me je ujela in kot je obljubila me je stisnila k sebi v naročje.

Nekoliko hladno je tukaj. Pa ojoj. Kaj pa je to, peče, peče. A, ok je že bolje. Nenavadno. Pravijo da sem zadihal. Ne vem kaj to pomeni, ampak moj prsni koš se neprestano krči in ta neprijetno hladen zrak mi polni pljuča. Zanimivo, saj počasi se bom navadil. Ampak joj kako je tu močna svetloba. Bi lahko kdo ugasnil luč prosim! Pa ne vem kako lahko živijo tu, ko ni vode. Joj zdaj me je mamica povsem objela.

»Rada te imam. Kako zelo sem se te veselila. Poglej kako je lep,« mi govori. Prijetno topla je. O pa tudi svetlo ni več tako zelo. Njen srčni utrip in njeno dihanje, o kako mi je tu prijetno. Ampak trebušček me boli, še nikoli se nisem počutil tako čudno neprijetno.

Mmmm, kaj pa tule tako diši. Tako lepo diši kot moj prejšnji dom. Nujno moram do tja. Joj kako naporno je. Glej, kako zelo zanimivo je tole. Mmmm, tole tako lepo diši. O pa tako prijetno jo je polizati. Njam tole pa je dobro. Pravijo, da sem se začel dojiti. Morda pa tu le ni tako slabo.

Dobrodošel svet.